Deborah in Igor, par, prostovoljca, prva posredovalca. Tista, ki nemalokrat prva prispeta na lokacijo in pričneta z oživljanjem. Prostovoljno, nesebično, ker želita pomagati in reševati življenja.

Podatka, koliko točno je v Sloveniji takšnih, nimamo, saj sistem prvih posredovalcev na državnem nivoju še ni urejen. Trenutno vsak zdravstveni dom posamično ugotavlja potrebe po prvih posredovalcih, jih evidentira in preverja njihovo usposobljenost.

Ob svetovnem dnevu oživljanja sta nam Deborah in Igor predstavila to prostovoljno poslanstvo, ki ga opravljata, saj se jima zdi pomembno, da širita zavest o pomenu oživljanja, hkrati pa upata, da bosta še koga navdušila, da se pridruži prvim posredovalcem.

Nam lahko zaupata, kako in kdaj se je pričela vajina pot kot prva posredovalca?

Oba: Sva Deborah in Igor, prva posredovalca iz goriške regije. Spadava v novogoriško NMP, pokrivava pa območje občin Renče-Vogrsko in Miren-Kostanjevica.

Leta 2009 sva se vključila v sestav Civilne zaščite v občini Miren-Kostanjevica, v takrat novoustanovljeno ekipo prve pomoči, in opravila 70-urni tečaj za bolničarja. Prostovoljsko delo v sestavu CZ je temeljilo predvsem na vajah in na vsakoletnem tekmovanju ekip prve pomoči, ni pa bilo prenosa pridobljenega znanja v prakso. Ko sva leta 2013 izvedela, da se iščejo kandidati za prve posredovalce pri novogoriški NMP, sva se takoj odločila za vključitev. Zavedava se namreč pomena zgodnjega pristopa in takojšnjega oživljanja za preživetje bolnika. To, da nama je dano pomagati na tak način, sprejemava kot veliko priložnost in odgovornost.

Sta tudi sicer poklicno povezana z zdravstvom?

Oba: Z zdravstvom nisva poklicno povezana, sva v čisto drugih, komercialnih dejavnostih. So pa temeljni postopki oživljanja v osnovi preprosti in se jih lahko nauči vsak. Tako da izgovor, da nismo od stroke, ne vzdrži.

Gresta na vse intervencije skupaj? Kako se pri tem organizirata?

Igor: Imava različni službi in urnike. Med tednom, nekje do 15.00, je večja možnost, da grem na intervencijo sam. Ko sva oba doma, pa greva vedno skupaj.

Oba: Ko najina telefona zazvonita hkrati, se pogledava z že znanim občutkom stiska v trebuhu. Vzameva vsak svoj telefon. Se obujeva in hkrati potrdiva preko sms-a najin prihod na lokacijo intervencije. Eden od naju na poti do avta aktivira prikazovalnik poti. Na poti do lokacije vzameva najbližji defibrilator. Poskušava priti čim hitreje, a hkrati čim varneje za naju in ostale udeležence v prometu. Zaradi bližine urgence po navadi prideva skupaj z reševalci NMP ali za njimi, a sva spoznala, da sva koristna tudi takrat. Pomagava izvajati masažo srca, drživa infuzijo, prineseva kakšno opremo … več rok zmeraj koristi.

Deborah: Priznam pa, da so bili prvi pozivi kar stresni, srčni utrip mi je zrasel in potrebovala sem par minut, da sem se zbrala. No, do naslova za intervencijo imaš čas, da se umiriš. Sedaj, po skoraj sedmih letih, sva že padla v rutino in je vse precej avtomatično.

Veseli bomo, če opišete katero od zgodb, ki se vam je posebej vtisnila v spomin ...

Deborah: Zgodbe so take in drugačne, lepe in manj lepe. Vsaka intervencija naju je nekaj naučila, predvsem pa življenje sedaj jemljeva precej bolj prizemljeno. Zavedaš se minljivosti in veliko bolj ceniš vsak trenutek, ki ti je dan. Nič ni namreč večno in nikoli ne veš, kdaj se bo tvoja zgodba končala. Na neki intervenciji sva naletela na znanca in njegovo družino. V delu ni bilo razlike, opraviš vse, kar je potrebno. Se pa bolj zavedaš prisotnih svojcev, ker jih poznaš in upaš, da jim tvoja bližina vsaj malo pomaga. SIcer ti ni za nikogar vseeno, tudi do nepoznanih oseb čutiš empatijo in si želiš, da bi jim olajšal dogodek.

Igor: Največkrat svojci ob prihodu reševalnega vozila in prvih posredovalcev dobijo novo upanje, da se bo vseeno vse dobro izteklo. V očeh vidiš strah in nemoč, a se iskrica vseeno prižge. Nikoli ne bom pozabil trenutka, ko sem v očeh žene videl, da upanja, kljub našemu prihodu, nima več. Položila je svoje roke na njegove prsi in se z njim pogovarjala. Njuna velika navezanost je bila več kot očitna in moram priznati, da sem prvič imel med oživljanjem solzne oči.

Kaj pa negativne zgodbe? Kako se po videnem z njimi soočata?

Deborah: Lepe zgodbe so tiste, ki se pozitivno končajo, manj lepe pa tiste z žalostnim koncem. Ne dojemam jih kot negativne, saj je življenje pač tako, ima svoj začetek in konec. V tem, da sem tam tudi v tistih manj lepih trenutkih, vidim prednost, saj se svojci preminulega zavedajo, da smo vsi dali vse od sebe, da bi ohranili življenje, a je bila bolezen premočna. Tudi pri soočanju s smrtjo nimam posebnih težav, se pa vsakič z Igorjem pogovoriva ter predelava, kaj je bilo narejeno in kako, kaj bi lahko spremenila in podobno.

Igor: Negativnih zgodb zame ni. Zavedanje, da si samo človek, ki po najboljših močeh pomaga v izjemni situaciji, zelo pomaga. Privilegij, da vidiš tudi ta del življenja, vpliva na moje vsakdanje življenje. Razumem, kako dragoceno in minljivo je. Zato vsak trenutek svojega dneva živim bolj polno. Življenjske težave postanejo manjše in bolj obvladljive. Ko se srečam z njimi, se nasmehnem, vdihnem in napolnim pljuča z zrakom ter se veselim življenja. Tako tudi te žalostne zgodbe dobijo lep, pozitiven konec.

Kako je z vašim delovanjem sedaj v izrednih razmerah? Vas kličejo ali trenutno sistem prvih posredovalcev ne deluje? Kako vse to doživljate?

Oba: V času epidemije smo bili prvi posredovalci začasno ustavljeni, v juniju pa ponovno aktivirani. Razumeva, da so bile razmere v času epidemije nejasne, in sva vesela, da sva ponovno aktivirana. Nimava težav z mislijo na COVID-19. Razlika je v tem, da prideva z masko, rokavice pa sva tudi prej uporabljala. Ohranitev življenja ima za naju prednost pred vsem ostalim. Ravno prejšnji teden sva po dolgem času dobila poziv in se seveda z veseljem odzvala.

Se vam zdi, da je prvih posredovalcev dovolj?

Oba: Na našem koncu nas je prvih posredovalcev kar nekaj, tako sočlanov iz sestava CZ občine Miren-Kostanjevica kot iz Prostovoljnega gasilskega društva Kostanjevica na Krasu in kolegov iz sestava CZ občine Renče-Vogrsko. Glede na odzive na intervencijah, ko poleg naju vedno pride še kdo, misliva, da nas je na našem koncu dovolj. Verjetno pa v bolj oddaljenih občinah, kjer reševalno vozilo potrebuje več časa za prihod, vsak nov prvi posredovalec lahko naredi precejšnjo razliko.

Morda še nekaj besed za vse, ki si morda želijo postati prvi posredovalci, pa še niso zbrali dovolj poguma ...

Deborah: Vsak, ki se odloči postati prvi posredovalec, dobi znanje, ki mu koristi tudi v vsakodnevnem življenju. Lahko, da bo treba pomagati komu v družini, v službi ali nekje na cesti. Zato bi povabila ljudi, naj se opogumijo in se odločijo vstopiti v sistem prvih posredovalcev. Na tečaju zdravniki in reševalci teoretično razložijo in praktično pokažejo, kako ukrepati, vsako leto imamo obnovitvene tečaje, v primeru težav so nam na voljo. Sami postopki niso težavni in zahtevni, pomembna je pripravljenost pomagati, ostalo se naučiš. Ko se enkrat zaveš, kakšno razliko lahko naredi tako preprosto dejanje, kot je masaža srca, ne moreš, da ne bi bil zraven. Hvaležna sem za priložnost, ki mi je bila dana, in nanjo gledam kot na pomembno poslanstvo.

Igor: Zame je velik privilegij biti prvi posredovalec nujne medicinske pomoči. Ko se trudiš ohraniti življenje, se zavedaš tudi lastne minljivosti. Slika o prioritetah v življenju se zbistri. Prej nepremostljive težave, ki so te še pred eno uro bremenile, postanejo obvladljivejše. Zaveš se lepote življenja. Postaneš močnejši. Delaš nekaj izjemnega.

Deborah in Igor, hvala vama!