Zgodbe študentov s terena

Carousel imageCarousel imageCarousel imageCarousel imageCarousel imageCarousel imageCarousel imageCarousel imageCarousel imageCarousel imageCarousel imageCarousel imageCarousel imageCarousel imageCarousel image

Zbiramo zgodbe. Kratke, dolge, vesele, žalostne - v skupnem imenovalcu; resnične zgodbe študentov medicine, ki so se v času epidemije odločili, da bodo priskočili na pomoč v bolnišnicah ali pa socialnovarstvenih zavodih. Zbiramo jih, da prikažemo razmere. Beremo jih kot opomnik, kaj je pravzaprav res pomembno. In hranimo jih kot poklon kolegom, ki so s svojo srčnostjo dan polepšali marsikomu.

V Zvezi študentov medicine Slovenije se zahvaljujemo prav vsakomur, ki je v teh časih priskočil na pomoč.

Katjina zgodba

Sedim na sončni jasi nekje v Posavju in razmišljam, kako hitro so se odvijale stvari v preteklem tednu. Še v sredo zjutraj sem doma na hitro spakirala in nestrpno čakala na odhod. Pravzaprav me je občutek pričakovanja spremljal že od prejšnjega popoldneva, ko sem se verjetno v kakšni slabi minuti odločila, da grem skupaj z ekipo štirih študentov zdravstvene nege pomagat na eno izmed kriznih žarišč COVID-19. Grem, da sebe postavim pred nov izziv. Včasih je le dobro stopiti iz svoje cone udobja. Po glavi so mi ves čas hodili vsi možni scenariji, saj so nas tudi predhodno opozorili, da je stanje v domu kaotično. Vseeno sem se skušala kar se da umiriti, saj gremo vendarle pomagat in nas bodo z veseljem sprejeli. Pred samim začetkom dela smo imeli še izobraževanje o uporabi osebne varovalne opreme, ki je za čas desetih dni postala naše najboljše orožje proti virusu. Do konca motivirani in polni novih informacij smo prispeli v našo nastanitev. Ker smo se morali kljub temu, da smo prišli skupaj, izolirati, smo se kmalu poskrili vsak v svojo sobo in zaspali. Kar naenkrat me zbudi glasen alarm, ura je 4:45 zjutraj. Sem ena izmed tistih, ki rabi deset minut, preden začne kazati znake življenja. Skuham si kavo, se uredim za prvi delovni dan, nato pa se z Majo hitro odpeljeva do doma. Med vožnjo v dolino se kar ne moreva nagledati čudovitega sončnega vzhoda, ki naju napolni z energijo pred napornim dnevom. Za nekaj pa je le dobro vstati zgodaj, si potiho mislim. Čeprav sva obe že iz preteklosti imeli nekaj izkušenj z zdravstveno nego, naju je malo skrbelo, saj nikoli točno ne veš, kaj lahko kje pričakuješ in kako je delo organizirano. Sprostila sem se takoj, ko me je pod svoje mentorstvo vzela prijazna negovalka, ki me je skozi celoten prvi dan potrpežljivo vodila in me usmerjala. Kmalu sem se že sama precej dobro znašla, pa tudi oskrbovanci so se mi hitro vtisnili v spomin. Dnevi tu minevajo zelo hitro. Čeprav je delo v teh razmerah zelo izčrpavajoče in utrudljivo, prav vsi z velikim veseljem in zagnanostjo delamo dan za dnem in nam 13-urne izmene ne pridejo do živega. Želja po pomoči v nas premaguje utrujenost, predvsem pa se mi zdi, da presežek energije prihaja od ljudi, za katere skrbimo. Dvomim, da lahko dovolj dobro opišem občutek, ko hraniš nepokretno, ne preveč odzivno gospo, ta pa ti v znak hvaležnosti nameni pogled, katerega ne bi nadomestila še tako lepa zahvala. Kako dobro se počutiš, ko se ti oskrbovanec, ki je običajno bolj zadržan in turoben, zahvali in se prijazno nasmeje. Tega ne preseže čisto nič in je znak, da nekaj delaš prav. Včeraj nas je ena izmed oskrbovank poklicala k sebi, nam podarila 3 ročno izdelane obeske ter nam razložila, da ponazarjajo vero, upanje in ljubezen in da to v življenju največ šteje. Naj povem, da je gospa stara 95 in ima v sebi trenutno več volje, kakor cel dom skupaj. To mi je dalo misliti - ne glede na to, da smo primorani držati distanco eden do drugega, nas te vrednote še vseeno družijo. Čeprav nam iz skafandrov in vse opreme štrlijo le oči, pa ta ni neprepusten za človeško toplino. Oskrbovancem je dovolj že samo nekaj sočutnih, prijaznih besed in nežen dotik. Pravijo, da smo pogumni, ker pomagamo. Sama mislim, da so še bolj pogumni naši oskrbovanci, ki se iz dneva v dan trudijo in si dokazujejo, da zmorejo. Vesela sem, da sem lahko del tega. Take priložnosti so v življenju redke, in prav je, da jih izkoristimo. Še posebej pride do izraza tako oseben stik s pacientom, ki nam je v veliko pomoč pri razvijanju razumevanja in empatije do drugih. Poudariti moram predvsem to: pomaga lahko vsak. Oskrbovanci so veseli vsake družbe, nerodnostim in napakam se radi nasmejejo. Tudi vsi mi se še vedno učimo drug od drugega, od svojih sodelavcev, še najbolj pa od oskrbovancev. Tekom teh desetih dni smo zgradili res dobre odnose in ne dvomim, da bomo z Majo, Zalo, Leno in Timijem tudi v prihodnje dobro sodelovali. Za nas je odlično poskrbljeno, imamo vse kar rabimo - dobro hrano, toplo prenočišče, za vedno pa bodo z nami ostali neprecenljivo lepi spomini in novo znanje. Vesela sem, da se stanje v domu počasi izboljšuje, obenem pa mi je kar malo hudo, ker se bliža konec naše odprave. Vem, da trenutna situacija nikakor ni enostavna, vseeno pa nas nič ne stane, če pomagamo tistim, ki nas potrebujejo - konec koncev smo tukaj zaradi ljudi.

Lep pozdrav,

Katja

Dašina zgodba

Večer pred odhodom v enega v domov za ostarele, ki je bil v prvem valu epidemije eno od glavnih žarišč, mi je dobra prijateljica za vzpodbudo poslala sliko Katniss Everdeen (glavne junakinje iz trilogije Hunger Games), ki oblečena v črno bojno opremo ter z lokom in puščicami v roki stoji na pogorišču med ruševinami. Njen obraz je nadomestila z mojim. In takrat se mi je to zdelo blazno zabavno.

Mogoče se mi je zdelo malo manj zabavno, ko sem se na prvi dan dela v DSO oblečena v vso varovalno opremo peljala v dvigalu iz pritličja v drugo nadstropje na COVID oddelek. Ko so se odprla vrata dvigala, je bila prva stvar, ki sem jo zagledala, rdeč trak z napisom »NI PREHODA, COVID -19«. In ko sem se sklonila, da bi prečkala trak, sem si mislila, da se je verjetno tako počutila tudi Katniss, ko so se pred njenimi očmi odprla vrata v areno.

S kolegi prostovoljci smo se resda znašli v središču epidemije, na pogorišču in med ruševinami, a dom smo vsi zapustili močnejši, z novimi znanji in bolje pripravljeni na življenje. Sama kot študentka medicine nisem veliko vedela o delu s starostniki, kaj šele o zdravstveni negi. Lahko bi se reklo, da nisem imela pojma. Naučila pa sem se ogromno. Pri tem so mi pomagali drugi prostovoljci, študentje zdravstvene nege (še posebej Pavel, ki sem mu še danes hvaležna za potrpljenje ob tem, ko sem mu ob vsaki jutranji negi vsaj trikrat z negovalnega voza prinesla napačno stvar) in pa zaposleni v domu, ki so nas vzeli tako rekoč za svoje. V kolektivu je vedno vladalo dobro vzdušje, ki je bilo bolj vztrajno pozitivno kot katerikoli test na korona virus. Na vsakem koraku je bilo čutiti borbenost in moštveni duh. Tudi prostovoljci smo hitro postali povezana ekipa. Naši koordinatorji so nam stali ob strani 24/7, poleg avtomobilov in tedenskih nakupov pa so nam vedno nudili tudi moralno podporo in vzpodbudo. V bolezni in zdravju. Velika zahvala gre tudi njim!

Ko gledam nazaj lahko rečem, da je bila to ena boljših izkušenj v mojem življenju. Naučila sem se ogromno praktičnih stvari, ki se jih v okviru šolanja najbrž nebi nikoli, in imela sem priložnost pomagati tam, kjer je bila pomoč najbolj potrebna. Mogoče se prispevek enega človeka ne zdi velik, a skupaj lahko naredimo veliko razliko.

Prilagam še sliko, ki sem jo dobila pred odhodom, ker menim, da ima vsakdo med nami v sebi delček Katniss. Pustila sem tudi prostor za nove obraze. 😉

Daša