Sedim na sončni jasi nekje v Posavju in razmišljam, kako hitro so se odvijale stvari v preteklem tednu. Še v sredo zjutraj sem doma na hitro spakirala in nestrpno čakala na odhod. Pravzaprav me je občutek pričakovanja spremljal že od prejšnjega popoldneva, ko sem se verjetno v kakšni slabi minuti odločila, da grem skupaj z ekipo štirih študentov zdravstvene nege pomagat na eno izmed kriznih žarišč COVID-19. Grem, da sebe postavim pred nov izziv. Včasih je le dobro stopiti iz svoje cone udobja. Po glavi so mi ves čas hodili vsi možni scenariji, saj so nas tudi predhodno opozorili, da je stanje v domu kaotično. Vseeno sem se skušala kar se da umiriti, saj gremo vendarle pomagat in nas bodo z veseljem sprejeli. Pred samim začetkom dela smo imeli še izobraževanje o uporabi osebne varovalne opreme, ki je za čas desetih dni postala naše najboljše orožje proti virusu. Do konca motivirani in polni novih informacij smo prispeli v našo nastanitev. Ker smo se morali kljub temu, da smo prišli skupaj, izolirati, smo se kmalu poskrili vsak v svojo sobo in zaspali. Kar naenkrat me zbudi glasen alarm, ura je 4:45 zjutraj. Sem ena izmed tistih, ki rabi deset minut, preden začne kazati znake življenja. Skuham si kavo, se uredim za prvi delovni dan, nato pa se z Majo hitro odpeljeva do doma. Med vožnjo v dolino se kar ne moreva nagledati čudovitega sončnega vzhoda, ki naju napolni z energijo pred napornim dnevom. Za nekaj pa je le dobro vstati zgodaj, si potiho mislim. Čeprav sva obe že iz preteklosti imeli nekaj izkušenj z zdravstveno nego, naju je malo skrbelo, saj nikoli točno ne veš, kaj lahko kje pričakuješ in kako je delo organizirano. Sprostila sem se takoj, ko me je pod svoje mentorstvo vzela prijazna negovalka, ki me je skozi celoten prvi dan potrpežljivo vodila in me usmerjala. Kmalu sem se že sama precej dobro znašla, pa tudi oskrbovanci so se mi hitro vtisnili v spomin. Dnevi tu minevajo zelo hitro. Čeprav je delo v teh razmerah zelo izčrpavajoče in utrudljivo, prav vsi z velikim veseljem in zagnanostjo delamo dan za dnem in nam 13-urne izmene ne pridejo do živega. Želja po pomoči v nas premaguje utrujenost, predvsem pa se mi zdi, da presežek energije prihaja od ljudi, za katere skrbimo. Dvomim, da lahko dovolj dobro opišem občutek, ko hraniš nepokretno, ne preveč odzivno gospo, ta pa ti v znak hvaležnosti nameni pogled, katerega ne bi nadomestila še tako lepa zahvala. Kako dobro se počutiš, ko se ti oskrbovanec, ki je običajno bolj zadržan in turoben, zahvali in se prijazno nasmeje. Tega ne preseže čisto nič in je znak, da nekaj delaš prav. Včeraj nas je ena izmed oskrbovank poklicala k sebi, nam podarila 3 ročno izdelane obeske ter nam razložila, da ponazarjajo vero, upanje in ljubezen in da to v življenju največ šteje. Naj povem, da je gospa stara 95 in ima v sebi trenutno več volje, kakor cel dom skupaj. To mi je dalo misliti - ne glede na to, da smo primorani držati distanco eden do drugega, nas te vrednote še vseeno družijo. Čeprav nam iz skafandrov in vse opreme štrlijo le oči, pa ta ni neprepusten za človeško toplino.  Oskrbovancem je dovolj že samo nekaj sočutnih, prijaznih besed in nežen dotik. Pravijo, da smo pogumni, ker pomagamo. Sama mislim, da so še bolj pogumni naši oskrbovanci, ki se iz dneva v dan trudijo in si dokazujejo, da zmorejo. Vesela sem, da sem lahko del tega. Take priložnosti so v življenju redke, in prav je, da jih izkoristimo. Še posebej pride do izraza tako oseben stik s pacientom, ki nam je v veliko pomoč pri razvijanju razumevanja in empatije do drugih. Poudariti moram predvsem to: pomaga lahko vsak. Oskrbovanci so veseli vsake družbe, nerodnostim in napakam se radi nasmejejo. Tudi vsi mi se še vedno učimo drug od drugega, od svojih sodelavcev, še najbolj pa od oskrbovancev. Tekom teh desetih dni smo zgradili res dobre odnose in ne dvomim, da bomo z Majo, Zalo, Leno in Timijem tudi v prihodnje dobro sodelovali. Za nas je odlično poskrbljeno, imamo vse kar rabimo - dobro hrano, toplo prenočišče, za vedno pa bodo z nami ostali neprecenljivo lepi spomini in novo znanje. Vesela sem, da se stanje v domu počasi izboljšuje, obenem pa mi je kar malo hudo, ker se bliža konec naše odprave. Vem, da trenutna situacija nikakor ni enostavna, vseeno pa nas nič ne stane, če pomagamo tistim, ki nas potrebujejo - konec koncev smo tukaj zaradi ljudi.

Lep pozdrav,

Katja